Tradicionalna nepalska hrana, ki bi jo moral okusiti vsak pohodnik

Uvod: Hrana na poti

Bodimo iskreni, pohodniška hrana v Nepalu sploh ni pretirano elegantna. V gorskih regijah ne boste videli elegantnih krožnikov ali dolgih seznamov finih jedilnikov. Kar pa vas bo navdušilo, je to, da je hrana sveža, topla, zelo nasitna in nekaj, kar se zdi, kot da je bila narejena iz srca.

Ko je dan dolg z mrzlim zrakom in so noge utrujene od pohodništva, je izkušnja sedenja v majhni čajnici s toplo hrano in klepetanja s sopotniki in lokalnimi družinami drugačen občutek. Obkroženi z velikimi gorami in mirnimi vasmi, obroki postanejo veliko več kot le prehranjevanje.

Pravzaprav hrana med trekingom morda ni povsem popolna. Včasih je lahko rahlo slana, drugič pa zelo neizrazita in preprosta. Prav zaradi te preprostosti se gorske hrane spominjamo še leta po končanem trekingu. Tudi leta po trekingu se pohodniki še vedno spominjajo preproste hrane, ki jo jedo v gorah.

Dal Bhat – gorivo za pravega pohodnika

Če obstaja jed, ki jo zagotovo najdete na vseh pohodniških poteh v Nepalu, je to dal bhat. Ne glede na to, ali ste v visokogorju ali nižinskih vaseh, ste lahko prepričani, da boste dal bhat našli na jedilniku. Gre za dokaj osnovno in preprosto jed s krožnikom riža, lečno juho, sezonskim zelenjavnim curryjem in morda žlico pikantne kumarice.

Morda ste že slišali slavni izraz »Dal Bhat Power, 24 Hour«, ki je po nekaj dneh na poti popolnoma smiseln. Dal bhat zagotavlja dolgotrajno energijo, ki pomaga pri pohodništvu na dolgih potovanjih. Riž poteši lakoto, dal daje moč, zelenjava pa pomaga telesu pri delovanju. In zato ga vodniki in nosači jedo za kosilo in večerjo, ne da bi se ga kdaj naveličali.

Thukpa – topli rezanci za hladne večere

Ko se treking vzpenja še bolj in se zrak začne še bolj ohlajati, postane thukpa rešitev. Thukpa je preprosta jed, ki je sestavljena iz rezancev in je pripravljena z nekaj zelenjave in morda jajci ali majhno količino mesa. Po dolgem dnevu trekinga v hladnih temperaturah telo ne hrepeni po težki hrani, potrebuje le nekaj toplega. Zato je vroča thukpa na višji nadmorski višini kot tolažba na krožniku.

Ta jed ima toplo, tekočo komponento, ki jo je enostavno prebaviti, tudi če človek ni tako lačen. Pohodniki se pogosto odločijo za jed thukpa zvečer, ker ta jed pomaga ogreti telo od znotraj navzven in tudi ni tako težka, preden zadremajo.

Prihod v kočo pozno popoldne, z mrzlimi rokami in utrujenimi nogami, ter sedenje ob kuhinjskem ognju s skledo thukpe je pravo olajšanje. Para, toplina in tišina gorskega večera naredijo vse skupaj še bolj okusno. Morda se zdi zelo preprosto, a thukpa je zagotovo tisto, kar ste ves čas pogrešali.

Šerpa enolončnica in lokalni gorski kariji

V visokogorskih vaseh lahko v vaških kuhinjah vidite osnovno gorsko enolončnico in kari. Ne gre za restavracijsko hrano, ampak zgolj za navadno jed iz zelenjave, ki dobro uspeva na višjih nadmorskih višinah. Morda nekaj krompirja, zelja, špinače in celo nekaj fižola, kuhanega z lokalnimi začimbami. Preprosta, ja, a vseeno poštena hrana.

Šerpa enolončnica in lokalni kariji se morda ne zdijo vizualno privlačen obrok. Brez pisanih jedi, brez domiselne priprave. A po dnevu pohodništva je skleda vroče enolončnice odlična. Krompir pomaga nasititi, zelena zelenjava pa je zdrava, z malo okusa v enolončnici, vendar so začimbe dovolj blage, da jih je mogoče prenesti.

Velik del veselja do te hrane je zagotovo povezan s sestavinami, pa tudi s kontekstom. Utrujeni ste, rahlo premraženi in sedite v koči, medtem ko občudujete gore, ki se razprostirajo za vašim oknom. Lažje je uživati ​​v obroku, ko ste lačni, tiho vzdušje hribov pa jedi doda svojstven okus.

Tibetanski kruh in čapati

Zajtrki med pohodniško pustolovščino so običajno preprosti; vendar se zdi koncept tibetanskega kruha in čapatijev še bolj tolažilen. Sveže pečen kruh, ki zahteva uporabo ognja zgodaj zjutraj, ko gore še spijo, je še toliko bolj okusen. Tibetanski kruh je mehak s kančkom olja, čapatiji pa so suhi in lažji. So vroči, sveži iz ponve. Povsem običajno je, da jih poješ z medom ali marmelado, morda pa z jajčnim curryjem, če si dovolj lačen. Ni ravno fensi zajtrk, ampak je kot doma v hribih.

Momo v gorah

Tudi na pohodih, ki potekajo v zelo oddaljenih regijah, boste prijetno presenečeni, ko boste na jedilniku odkrili momo. Po toliko dneh preprostih obrokov je videti napis »Momo« na jedilniku v čajnici nekaj posebnega. Večinoma so momoji narejeni iz zelenjave ali bivoljega mesa, ker piščanca na višjih nadmorskih višinah ni lahko najti.

Drugačen je od momoja, ki ga boste našli v mestnih restavracijah. Momo je narejen ročno, nekoliko grudast in za pripravo je potrebno nekaj časa. Včasih boste morali dlje čakati, ko pa vam ga prinesejo, je vroči in nasitni. Okus je preprost, vendar to ni pomembno, glede na to, da ste po dolgem sprehodu lačni.

Vsi pohodniki vsaj enkrat na svoji poti okusijo momo. To je nekakšna nagrada po tako napornem dnevu. Deljenje momoja s prijatelji v kakšnem gorskem domu je lahko posebna poslastica. Momo morda ni vedno popoln, toda ko si na pohodu, je momo drugačna izkušnja.

Gundruk in lokalne kumarice – Okus podeželskega Nepala

Če želite okusiti pristen in avtentičen okus Nepala, poskusite gundruk in vaške kumarice ali achar. Gundruk je v bistvu fermentirana zelenjava, kot so špinača, gorčični listi ali listi redkve. Gundruk je zelo kisel, z namigi pikantnosti in povsem drugačnim okusom, kot so ga pohodniki vajeni doma.

Lokalne kumarice dajejo jedi pikanten in slan pridih. Te kumarice se pogosto postrežejo kot priloga k dal bhatu ali zelenjavi. Nekateri ljudje takoj vzljubijo okus, drugi pa potrebujejo nekaj časa, da se navadijo na nov močan okus. Ko pa jih enkrat začnete uživati, postanejo eden najbolj nepozabnih okusov na vašem potovanju.

Pri Gundruku in ačarju ni vse v okusu. Razkriva, kako ljudje v gorah ohranjajo hrano za zimske mesece in kako se lahko nekaj tako preprostega spremeni v nekaj tako okusnega. Gre za majhen, a pristen okus podeželskega Nepala, ki ga je težko pozabiti tudi po dolgih dneh na poti.

Končna thoughts

Treking hrana v Nepalu morda ni zelo razkošna ali domiselna, vendar je nekaj, kar postane sestavni del celotne izkušnje trekinga v Nepalu. Hrana je zelo osnovna, ponekod preprosta ter nekoliko pikantna in slana, zato si jo zapomnimo za vse življenje. Po dolgem pohodništvu, hladnem vetru in visoki nadmorski višini se celo preprost »dal bhat« ali »thukpa« ali »svež kruh« zdi nekaj posebnega.

Kar jeste na poti, ni le hrana, ki jo zaužijete v želodec. To napolni vaše telo z energijo, poteši lakoto in postane del vaših osrednjih spominov iz gora. Preprosta hrana, da, a spomin ostane močan in nekako ima v vaših mislih še boljši okus kot na krožniku.

Na svojem pohodu morate poskusiti tudi to hrano. Ne gre samo za hrano, ampak vam daje pravi, pristen okus Nepala, skupaj s toplino gora z vsakim grižljajem.